Novice

kritike in recenzije

Lojzka Špacapan: Pišem pisma / Boris Jukič: Umetnost lokostrelstva / Jože Horvat: Na slepem tiru / Iztok Ilich: Brezmejna Slovenija / Jurij Kunaver: Pavel Kunaver – Sivi volk.

Lojzka Špacapan: Pišem pisma / Boris Jukič: Umetnost lokostrelstva / Jože Horvat: Na slepem tiru / Iztok Ilich: Brezmejna Slovenija / Jurij Kunaver: Pavel Kunaver – Sivi volk.

ARS S knjižnega trga, 25. junij 2018 ― Na praznični dan se bomo v oddaji S knjižnega trga posvetili pesniški zbirki Lojzke Špacapan Pišem pisma, kratki prozi Borisa Jukiča, Umetnost lokostrelstva, dnevniku Jožeta Horvata Na slepem […] Na praznični dan se bomo v oddaji S knjižnega trga posvetili pesniški zbirki Lojzke Špacapan Pišem pisma, kratki prozi Borisa Jukiča, Umetnost lokostrelstva, dnevniku Jožeta Horvata Na slepem tiru, etnološki monografiji Iztoka Ilicha Brezmejna Slovenija in biografiji Jurija Kunaverja Pavel Kunaver – Sivi volk. Recenzije so napisali Andrej Arko, Klemen Kordež, Robert Šabec, Milan Vogel in Iztok Ilich.

Muanis SInanović: Let it be

Kriterij.si, 22. junij 2018 ― Muanis SInanović: Let it be Habitat Urednik Fri, 06/22/2018 - 13:49 Let it Be Tega prispevka ne piše poznavalec plesa, pravzaprav nasprotno: pisan je iz perspektive nepoznavalca, želi izraziti stališče analfabeta, kar je, po mojem opažanju, povsem prikladno objektu pisanja, javni predstavitvi delavnice Jurija Konjarja. Kajti javna predstavitev delavnice, ki je odprta za vse – ne samo za poklicne plesalce –, bržčas predvideva tudi, da gledalci, ki se je bodo udeležili in bodo o njej pisali, niso nujno poklicni gledalci. Torej, ob vstopu v dvorano Stare elektrarne, ob za javno predstavitev določeni uri, sem opazil ljudi, ki so v tišini plesali po podiju, deloma medsebojno usklajeno in deloma ne. Kasneje sem izvedel, da je bil poudarek delavnice na kolektivu, še prej pa mi je poklicna plesalka povedala, da so tovrstne delavnice vse bolj pogosta praksa na mednarodni sceni, hkrati pa ta praksa še ni institucionalno pripoznana in financirana. Kolektivni vidik sem, ne glede na neposredno gibalno dogajanje na odru, lahko opazil: šlo je za tihi konsenz, da vsakdo pleše, kakor in kolikor ga je volja, da je njegovemu kreativnemu izrazu prepuščena prosta pot, vključno s svobodnim združevanjem v plesnih aktih – morda tudi, da obstaja dogovor, da se vse počne v tišini in da komunikacija poteka neverbalno. Plesali so ob odprtem oknu, dan je bil sončen in svetloba se je lomila na lep način ter prijetno vstopala v prostor. Vse skupaj je bilo resnično pomirjujoče in v tem sem videl obliko odpora proti zunanjemu svetu: svetu nenehnega govoričenja, jezikovnih zablod, dnevne politike, vsesplošne agresije in prisile mnenja. Lepo je videti ljudi, ki se temu odpovejo, ki pristopijo k svoji človečnosti na neki način celovito, pri čemer se za začetek zdi nujno izstopiti iz jezika, njegovih stranpoti in zablod. Začutiti totalnost sveta, vključno z njegovo svetlobo, toploto in našo intuicijo ter spontanostjo. Temu lahko dodam tudi pomislek: kljub temu da obstajajo takšni prostori svobo
Čudesa cirkusa: alegorija, včasih kratka, včasih še krajša

Čudesa cirkusa: alegorija, včasih kratka, včasih še krajša

Konteksti (Tomaž Bešter), 19. junij 2018 ― vir slike: malinc.si Kmalu bo minilo leto, odkar sem se prvič srečal z žanrom mikrofikcije. Izjemno kratke, včasih tudi enostavčne zgodbe, ki s svojo asketsko impresijo naredi odtis časa, prostora in dogajanja v njem, so res nekaj posebnega. V resnici sem postal velik ljubitelj tega, kako lahko s pomočjo tišine, ki sledi kratkemu tekstu avtor ustvari praznino, kamor se s svojo domišljijo, izmišljijo ali družbenim kontekstom naseli bralčeva zavest, ki zgodbo izpelje do konca. Pravzaprav, če dobro pomislim, gre najbrž za ultimativno pogovorno fikcijo, v kateri moramo tvorno sodelovati predvsem bralci. Brez praznine, ki jo mikrofikcija ustvarja, bi vse skupaj klavrno propadlo natanko tako, kot propade standup brez smeha, v katerem je končna stična točka med komikom in poslušalcem. In občasno tudi ta kratka kratka proza spominja na standup. Hitra priprava, povsem brez odvečnih besed in na koncu izjemen punchline, ki obrne vse skupaj na glavo ali pa poveže povedano v povsem drugačni luči, skozi zrcalni odblisk pomeče v bralčevo srce grozljivo spoznanje o svetu, družbi in v končni fazi seveda tudi o sebi. Tu nekje je doma tudi Ana María Shua. Z letnico 2017 je pri založbi Malinc, v prevodu Ave Zupančič (v knjigi je tudi njena odlična spremna beseda), izšla njena zbirka mikroproze Fenómenos de circo, Čudesa cirkusa. V zbirki na okoli 150 straneh najdemo skoraj natanko toliko naslovov zgodb. Vse imajo skupno točko v cirkusu. Pa v resnici še najmanj govori o cirkusu kot takem. Takole, na prvi vtis, gre za zgodbe, kjer Shua ponovi Shakespearovo metaforo iz Kakor vam drago, v katerem Jaques izreče tisto slavno Ves svet je oder in moški vsi in ženske le igralci nastopajo in spet odhajajo. Dasiravno je slavni dramatik govoril o postajah človekovega življenja, sta si eno s Shuo v alegorični identiteti sveta, ki je oder in ljudi, ki so le igralci na tem odru. V svojih zgodbah izrablja fenomen cirkusa z vsemi pozitivnimi in negativnimi pritiklinami, lepotami in tragedijo
Vladimir P. Štefanec: Najlepša neznanka svetloba / Žiga Valetič: Resnica dreves / Ladislav Klima: Veličastna Nemeza / Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

Vladimir P. Štefanec: Najlepša neznanka svetloba / Žiga Valetič: Resnica dreves / Ladislav Klima: Veličastna Nemeza / Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

ARS S knjižnega trga, 18. junij 2018 ― V oddaji S knjižnega trga nas čakajo roman Vladimirja P. Štefanéca Najlepša neznanka svetloba, knjiga pesmi Žige Valetiča Resnica dreves, roman Ladislava Klime Veličastna Nemeza in etnološko delo Pripovedno izročilo […] V oddaji S knjižnega trga nas čakajo roman Vladimirja P. Štefanéca Najlepša neznanka svetloba, knjiga pesmi Žige Valetiča Resnica dreves, roman Ladislava Klime Veličastna Nemeza in etnološko delo Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju. Recenzije so napisali Veronika Šoster, Tonja Jelen, Marija Švajncer in Iztok Ilich.
Kisli

Kisli

Radio Študent, 13. junij 2018 ― Dramatičen konec sezone je končno prišel. V Drami bi pričakovali vseskozi dramatično leto, sezono, dneve ... pa četudi vse skupaj ni bilo preveč dramatično. Konec maja se je zdaj že 5. leto zapored odvil Drama Festival. Glede imena si očitno niso belili glave. Ali pa so z izbiro še preveč dramatični? Drama Festival je namreč ...
Perfectos desconocidos (2017)

Perfectos desconocidos (2017)

Filmski kotiček, 12. junij 2018 ― aka Perfect Strangers Slo naslov: - Angleški naslov: Perfect Strangers Država: Španija, Italija Jezik: španščina Leto: 2017  Dolžina: 97' ,  Imdb Žanri: komedija Režija: Álex de la Iglesia Scenarij: Álex de la Iglesia, Paolo Genovese Igrajo: Belén Rueda, Eduard Fernández, Ernesto Alterio, Juana Acosta, Eduardo Noriega, Dafne Fernández, Pepón Nieto Novih filmov se praviloma lotevam z minimalnim predznanjem, o vsebini in ostalih spremljajočih informacijah želim vedeti čim manj. Novi film Alexa de la Iglesie (Dan zveri, Žalostna balada za trobento) kljub njegovi slabši formi v zadnjem obdobju, s seboj vedno nosi obet zanimivega filmskega doživetja. S to idejo sem se lotil Popolnih tujcev ne vedoč, da gre za rimejk italijanske uspešnice enakega naslova, ki jo je pred dvema letoma posnel Paolo Genovese. Jedro zgodbe je večerja skupine prijateljev. Sedem ljudi se zbere v stanovanju zakonskega para (razen samskega profesorja športne vzgoje so vsi ostali udeleženci zakonski pari), ob dobri hrani in žlahtni kapljici se za mizo hitro vname živahna debata. Smo v eri odvisnosti od mobilnih naprav in v skladu s to ugotovitvijo teče tudi ta družabni večer. Nekdo predlaga, da vsi na mizo postavijo svoje telefone in privolijo v razkritje vseh klicev in sporočil, ki jih bodo prejeli do konca večera. Tako so tudi tisti, ki v igrici niso želeli sodelovati, postavljeni v nezavidljiv položaj, saj bi zavrnitev pomenila, da nekaj skrivajo pred svojimi partnerji. In tako smo prišli do zapleta. Najprej so razkrite drobne skrivnosti in že v tej uvodni fazi ni težko uganiti, da se bodo stvari v nadaljevanju le še stopnjevale. Na dnevnem redu je ljubosumje, nezvestoba, seksualna usmerjenost in še kaj. In med tem, ko dogajanje v stanovanju počasi uhaja izpod nadzora, se zunaj dogaja krvav lunin mrk, ki bo krojil konec te zgodbe. Konec, ki je zamišljen tako, da naredi film. V računalniškem svetu ponovni zagon pomaga odpraviti in popraviti marsikakšno napako, toda Popolni tujci so t
še novic